identiteta

plesalka, koreografinja, pedagoginja. mislim, da nisem nič od naštetega. na koncu delovnega dne se mi vse to zdi kot igračkanje. kot nič kar prinaša stabilnost in varnost. potihem posameznikom, ki se imajo za umetnike obenem zavidam in hkrat jim zamerim. lenobo, zasanjanost in neorganiziranost. simptome, ki se v zadnjem času lotevajo tudi mene in me zavijajo v mehko vato strahu pred tem kaj bi lahko bilo in kaj bo. ne morem ohraniti misli o samo udejanjanju v glavi in korak za korakom, dan za dnem pocasi graditi svoje zgodbe. vse se mora zgoditi sedaj! vendar ko prelistam stare fotografije ugotovim, koliko lepih momentov sem doživela in kdo so bili ti ljudje, ki jo jih z mano delili. počasi in postopoma. momenti in ljudje. ne predmetne in nematerialne enote. enote ki prihajajo in odhajajo. ker izkušenj in ljudi nikoli zares nimamo. ne moremo jih stisniti v dlan ali potisniti v žep. tu so, ob naši strani, za oporo in veselje. od nekdaj hodim po svetu s cmokom v grlu. glede na obdobje je cmok pripadal posamezni osebi ali situaciji. mislila sem, da izhaja iz pubertete, nakar izvem od družine, da sem bila kot otrok izredno trmoglava in tečna. iskreno mislim, da že takrat osamljena. ugotavljam, da cmok izhaja iz strahu, iz odhajanja in poslavljana, iz osamljenosti ter zelji po stabilnosti in varnosti. skozi leta sem prehajala med različnimi interesi, kariernimi potmi, prečkala nekaj ljudi in se tako ali drugače spoznavala. še vedno ne morem ugotoviti kdaj sem bolj nesrečna – v delu, odtujenosti od svoje kreativnosti, samostojnosti in individualnosti ali v nedelu, umetnosti, izražanju, parnerski ljubezni in skrivanju dejstva, da predstavlja obešanka za wc školjko nepotrebni luksuz… kaj je vecja žrtev – odmik od svoje kreativnosti ali odmik od navidezne varnosti v izven umetniških poklicih? kaj torej pogajam – fizično ali duševno preživetje? od ljubljane se poslavljam s cmokom v grlu. malo zaradi strahu pred preživetjem v plesnem svetu malo zaradi vzhičenja, da bi jo kakšno nizozemsko mestece uspelo premagati v očarljivosti. poslavljam se tudi od starega bloga, ki mi je v lanskem brezizhodnem januarju ponudil prijateljstvo.

eno leto kasneje je neoprijemljivo dobilo materialnost in nove partnerje. romantičnega, delovnega in kreativnega… hkrati je preteklo leto uspelo vzpostaviti tudi stabilnost v mojem neredu. poleg ljubezni v Makedoniji, novega študija na Nizozemskem, se na novi naslov seli tudi moja Kultivarnica. z videastko Gajo Madzarevic sva postavili spletno stran, ki še vedno nosi to sočno ime. najina mesarnica in pekarnica sveže pečenih izdelkov se na ogled postavlja preko http://www.kultivarnica.wix.com/home in ima tako predmestno ime, dokler poštar ne prinese kakšne umetniške štipendije ali pa pokojnine.

naj vam tekne!

#me