Gostujoce pero: Brina Šenekar

Plesni performans (Eu)Ropa

Avtorja: Gisela Fantacuzzi in Franco Sacchetti

Produkcija: Insomnia

Nastopajoči: Sabrina Železnik, Gisela Fantacuzzi

Koreografija: Gisela Fantacuzzi

Redko se mi zgodi, da se mi ob (plesni) predstavi misli, občutja, čustva, vprašanja in odgovori v glavi izoblikujejo v obliki besed in stavkov. Tudi če ima predstava tako močen čustven in sporočilni naboj, kot ga (je) im(el)a name ta, ponavadi tega ne znam ubesediti, predstava lahko name naredi močan vtis, a ta vtis nima oblike, nima besed, kaj šele stavkov ali celo povedi. Tokrat pa so se asociacije, misli in čustva vsa sproti pretvarjala v besede in stavke.

Prvih nekaj trenutkov performansa sem zamudila, pa ne, ker bi prišla prepozno, vendar zato, ker sem zamaknjeno občudovala risbe Franca Sacchettija… in šele ko je plesalka padla po tleh in sem zaslišala tlesk, ki ga je povzročil nenaden in silovit stik njenega telesa s tlemi, sem se obrnila in ugotovila, da se je performans že začel. Kar v avli, pred dvorano, med razstavljenimi risbami, ki so bile kot nek uvod v predstavo…pobrala se je, mirno, njen pogled je bil zazrt v daljavo, prazen, trpeč. Slekla si je zgornji sloj oblačil – jakno in krilo je mirno in ljubeče položila na tla tako, da sta tvorili podobo dekleta. Njene kretnje in izraz na obrazu so izražali sočutje in ljubezen, oboje skozi trpljenje. Z lepilnim trakom je nato s pretrganimi črtami obrobila »podobo« dekleta. Kakor to naredijo policisti na kraju zločina, ko žrtev obrobijo z belo črto in tako zaznamujejo kraj uboja. Le da je bila ta črta pretrgana, kakor so pretrgana, raztrgana in prekinjena življenja izkoriščanih delavcev in delavk v tekstilnih tovarnah, ki so danes že skoraj vse, brez izjeme, preseljene na periferijo svetovnega sistema, saj je tam delovna sila cenejša, poleg tega pa so tako krivice, ki se tam dogajajo vsaj deloma skrite našim očem in se zato z njimi ne ukvarjamo in nas ne prizadenejo. Med žrtvami in izkoriščanimi so tudi otroci. Šele ob gledanju tega preformansa sem se zavedla kakšno težo imajo oblačila, ki jih nosimo. Koliko truda je vloženega v vsak posamezen kos. In s kakšnim trpljenjem so prežeta. Koliko osnovnih človekovih pravic je kratenih zato, da se lahko mi oblečemo v prestiž. Danes, ko sem premišljevala o predstavi in se spravljala k pisanju, sem se spomnila pogovora s »šivankaricami«, ki sem ga opravila lani v okviru vaj študija etnologije in kulturne antropologije. Tudi pri nas, 30 let nazaj (dokler so tekstilne tovarne pri nas še obratovale), situacija zaposlenih v tekstilnih obratih ni bila nič kaj rožnata. Delale so v nečloveških življenjskih pogojih – pozimi je bilo mrzlo, poleti vroče in zatohlo – in ne glede na pogoje so morale zadostiti predpisanim normam, če jim niso, so jim trgali od plače, zato so nemalokrat delale nadure. Danes, ko pa so tekstilni obrati preseljeni na periferijo, je situacija še slabša. Vsako leto umre na stotine judi zaradi neprimernih varnostnih ukrepov.

.…Nato se je predstava preselila v dvorano. Na levi strani odra je bil postavljen majhen televizor z zebrastim vzorcem, ki je prikazoval iglo šivalnega stroja, kako se neutrudno, brez obstanka dviga in spušča, dviga in spušča… Na desni strani pa je projektor prikazoval posnetek pralnega stroja, ki pere. Kakor da s tem, ko oblačila operemo iz njih speremo tudi vse trpljenje, bedo in umazanijo, ki se nanje prilepi v postopku izdelovanja. In iz zvočnikov zvok tovornega vlaka, ropot in hrup stika koles s tračnicami. Hitenje, turobnost, brezosebnost. Plesalki sta prišli na oder in se začeli oblačiti v obleke, eno na drugo, plast na plast. Postavljeni ena proti drugi sta se ob tem opazovali, kakor opazujemo sami sebe v ogledalu in druge in se ocenjujemo in sodimo, glede na to kako smo oblečeni. S tem izražamo svoj status, glasbeni okus, poklicno usmeritev, premoženjsko stanje,… Ena izmed njiju se je nato na sredini odra začela slačiti in oblačiti, slačiti in oblačiti, v različne kose oblačil. Vsak kos obleke druga identiteta. Obleka naredi človeka. Pa ga res? Ali ga le zakrije oziroma on sam zakrije sebe, prikrije sebe. Naredi človeka, za katerega želi, da bi ga videli drugi(in on sam). (Na televizorju še vedno šivanka, ki se dviga in spušča, dviga in spušča,…) Obleka že dolgo ne služi svojemu prvotnemu namenu – zaščiti pred različnimi okolijskimi dejavniki... Čeprav če smo iskreni, je obleka že zelo dolgo povsod, v vseh družbah in časih našega planeta (tudi nekaterih tako imenovanih »primitivnih« družbah) izražala tudi status. Le da vse to ni bilo tako hipno in le za vsak nov trenutek sproti, pa tudi zaradi tega niso nikogar izkoriščali, kakor to počnemo danes v vsej perverznosti, ki so jo lahko zamislimo...Na desni strani pa druga plesalka, ki se proti nam plazi kot levinja v preži, ki s hlastnimi očmi požira svoj naslednji plen, naslednjo žrtev svoje lakote, nazaj pa odkoraka kakor po modni pisti. Ti trije prizori dveh plesalk so se odvijali v vedno hitrejšem tempu. Vsako sezono nove modne smernice, oblikovalski giganti na nas prežijo in nas usmerjajo in požirajo s svojimi diktati. Za vsako priložnost druga obleka, druga identiteta. Kupi novo, zavrzi staro. Vedno hitreje…Izklopi se pralni stroj, hrup vlaka zamenja nevihta, ena plesalka, ki se zvija v krčih. Kakor se v mukah borijo za svoje preživetje delavci v tekstilnih tovarnah. Agonija. Nelagodje. Trpljenje. Trud. Napor. Za golo preživetje. Da mi nismo goli. Dež spira grehe odgovornih. In celi rane poškodovanih. Blago pa do nas pride nepoškodovano, sprano grehov. Da mi nismo goli…"IO ABITO QUI THIS IS MY ADDRESS MY DRESS ABITO NEL MIO ABITO I LIVE HERE IN EUROPA EU ROPA ESTA ES MI ROPA MA ROBE QUEM SOU EU ROPA YOU ROPA CHI SONO IO EUROPA WHAT WE WEAR WHERE WE ARE ROPA TRAS ROPA WORDS AFTER WORD EVERYTHING THAT COVERS MY SHAME OF BEING NAKED SHOULD WE NOT COVER WITH NUDITY THESE SHAMEFUL CLOTHES MA ROBE WE ROB LIFE MA ROBE WHERE I LIVE IS NOT NECESSARY MI ROPA EU ROPA NOT NECESSARY WORDS ARE NOT NECESSARY WE CAN BE NAKED WHO TOLD YOU WERE NAKED? " prihaja iz zvočnikov in ponavljajoče se sekvence gibov obeh plesalk. Nesmiselnost. Nujnost. Kroženje. Oropani življenja, oropani identitete. Spet samo ena in ropot vlaka. Obleke si natlači pod majico, kakor da je noseča. Trpeč izraz na obrazu. Posilstvo nujnosti nesmisla. Posilstvo pisanih barv in prestiža. Ko odvrže obleke iz trebuha izraz olajšanja na obrazu. Odvrže nepotrebno breme, ki ga nosimo vsi. Vsak dan… In za konec pred nas postavita dva stola in ju oblečeta in uredita. Še stol dobi osebnost in identiteto, ko je oblečen. Lažnost osebnosti. Lažnost identitete. Stvarnost. Resničnost je drugačna. Obleka je le maska.

#refleksija