Giving Feedback - For Dummies

Ko takole preveč tavam po svetu, kar hitro pozabim, kako so v resnici stvari pri nas. Brez velikih besed in olepševanja prav srčno pozdravljam našo deželo in opevam njene naravne ter kulturne lepote. Tako ob debatah ponosno predstavljam naše kulturno dogajanje, novo vznikle umetniške točke in platforme, bogato produkcijo razstav, performensov in drugih sodobnih pojavnic. In za hip pozabim, kako pa v resnici so stvari med nami.

Že ničkolikokrat sem omenjala kritiko, se spraševala kakšno je moje mesto v njej, kdo ima legitimno kritiško besedo, kdo si drzne stopiti pred ustvarjalce in jim reči kakšno zasoljeno. Priznam, da so me le te misli tudi ničkolikokrat odvrnile, da bi o videnem/ slišanem kaj napisala. Zaradi dvoma v mojo strokovnost, artikuliranost in inteligenco. In sem bolj ali manj zavzemala kolumnistično pozicijo. Vseeno pa sem si vedno upala spregovoriti osebno in se ne skrivati za uporabo 'subjekta za katerega se predpostavlja da ve' ali se celo popolnoma izključiti iz aktivnosti z uporabo 'tako pa so govorili strici'. Danes mi je nekoliko lažje, saj sem z vstopom na ArtEZ Institute of Arts na program Theatre Practie, najprej odvrgla ego in nato seveda še spoznala kako majhna je Ljubljana. Predvsem pa sem to rigidno, sicer lepo slovensko besedo 'kritika', pač zaradi okoliščin izobraževanja v tujini zamenjala za 'feedback'. Breme, ki mi je padlo ob tem z ramen je seveda nepopisno.

Kajti po vseh polemikah 'kdo je za na oder', kdo lahko piše kritike' in 'kdo ima kaj za povedati' se nekako vse skupaj zdi brezsmiselno. Kretivnost nas vse poganja da delamo in to tam, kjer smo najbolj strastni. Naša odgovornost pa je, da delamo dobro, iskreno in pravično. Predvsem do sebe. Med spremljanjem nedavnih dogodkov okrog razjarjenih dopisovanj med določenim režiserjem in kritičarko dramaturginjo sem se kar hitro spomnila kako stvari med nami stojijo in kako gredo. Kako hlastavo znamo pokazati na to kaj je slabo in se ugrizniti v jezik, ko bi hoteli izpostaviti kaj je dobro. Kako znamo intenzivno opletati z jeziki, blatiti in se kriviti za vse slabe predstave, kritike, pesmi ipd., temu pa ne namenimo nobene pažnje za ozadjem ustvarjanja, procesom, resnico umetniškega izraza, zgodovino kritiziranega žanra, kaj šele da bi ponudili rešitev. Kako pogosto se dejansko o videnem /slišanem/ prebranem uspemo pogovoriti z avtorjem? Kajti to kar počnemo je odraz naših osebnih vtisov, naših misli in vzgibov.

Ker sm vedno nekje vmes, malo ustvarjalec, malo gledalec, me prav boli, kako smo ne sposobni skupnega konsenza in konkretnega feedbacka v konetkstu dogajanja. S tem nimam v mislih samo-cenzure, ampak artikuliranost, odprtost in intelektualnost. Pa ne v velikih načitanih besedah, temveč z uporabo znanja (za katerega se predpostavja, da ga ta oseba o tem kar piše ima).

Nisem na mestu, da odločam kaj kritika je in kaj ni. V samem svojem bistvu pa je to neke vrste vrednostenje ali sodba, ki ne more biti drugačna kot subjektivna, ker od tam prihaja. Sporno vendar resnično je validirana šele, ko jo objavi neki strašno resni in angažirani medij ali družbena avtoriteta. Zagotovo pa vem. da zame kritika ni nič kaj takega, kar zaporedoma niza slabšalne pridevnike in niti enkrat konkretno ne spregovori o dramaturških prijemih, o ritmu predstave, o procesu, o ozadju ekipe...in se tako ali drugače ogiba postavljanja predmeta kritike v širše polje kontekstualnih in diskurzivnih praks, če že hočete.

Na koncu koncev je umetnost naše življenje. Je pa tudi naše delo. Zato polagam na srce tako ustvarjalcem, kot tudi tistim, ki so prišli na svet s poslanstvom da oklestijo umetniško sceno vsega kar je po njihovem slabo... da se male sprostimo in poskušamo podajat mnenja o delu drug drugega malo bolj razumno, konstruktivno in spoštljivo.

P.S. Poleg tega pa o dajanju feedbacka recimo na področju uprizoritvenih umetnosti obstajajo številne študije. Nekaj za v #beležko iz SNDO/Coreography, Amsterdam :http://www.ahk.nl/en/theaterschool/news-and-agenda/news/news-item/titel/get-to-know-our-feedback-method/.