Še en blog Da Ne? Ali avtorjeva dilema.

Še nekdo, ki se je lotil pisanja o uprizoritvenih umetnostih in se sedaj bolestno trudi za pozornost ustvarjalcev? Ne. Temveč nekdo, ki je vedno vmes. Med publiko in odrom, vpleteno z distanco, subjektivno reprezentativno... Ne želim pisat kritik, čeprav je to od mene marsikdo že pričakoval, ne morem vpletati teorije, čeprav bi bilo to prav in k pisanju se iskreno težko pripravim. Vsakič grem gledat predstavo misleč, da bom dvorano zapustila z nekim vtisom, s prebliskom ali premikom. Kdaj pač ni tako. Prejšnji blog Kultivarnica sem začela z namenom, da pišem o predstavah, ki me dotaknejo in skozi mene spregovorijo. Kakorkoli to poskušam uveljavljati tudi tu se izgubljam v lastnem glasu. Še vedno nisem našla svoje pozicije s katere bi lahko očrtala robove videnega. Težko se predstavljam, da sem glas publike. Ker nisem samo to. Sem tudi ustvarjalka in ne morem vedno požrešno vzeti ponujenega in ga prežvečiti ter izpljuniti na papir. Ne morem se predstavljati, da sem glas ustvarjalcev, ker sem v Sloveniji tako malo prisotna, da me skoraj nihče ne pozna.oz.mu tega ni treba. Nisem kulturni aktivist, ker o lobijih, krogih in financiranjih vem premalo oz. se niti nočem zapletat v to. Imam pa ponekod občutek, da je koristnost drug od drugega tisto, zaradi česar sploh nastajajo projekti. Sem pa tudi vse to. Mnenja in pogledi se rojevajo v meni in želijo brleti nekje na spletu. Ne morem reči, da mi je vseeno do katerih ušes pridejo ali ne pridejo. Ker kot se odtisi plesa puščajo na meni, jih želim puščati tudi jaz. Tako, da je to načrt za kultivarnico. Ne pisanje o vtisih in utrinkih, ampak prenašanje odtisov, ki jih je neka predstava pustila na meni v Kultivarnico. Zato ji dodajam podnaslov.... Kultivarnica je hladilnica odtisov. Obe z Gajo bova veseli, če se bo v prihodnje hladilo veliko teh, nabranih od vsepovsod.